FINANCEpro - Povezujemo oglaševalce s poslovno javnostjo. Kaj je to? Združenje Managerpro

Lahko slovenski socialni tržni model zdrži še eno krizo?

Čas branja: 4 min
16.01.2020  03:31
Odpornost Slovenije je precej večja kot pred izbruhom zadnje finančne krize in precej nad povprečjem evrskega območja, v Pogledu 2020 ugotavlja Velimir Bole. Ob tem pa se Dušan Mramor in Jože Sambt sprašujeta, kakšne možnosti preživetja ima socialni tržni model vse hitreje starajoče se Slovenije.
Lahko slovenski socialni tržni model zdrži še eno krizo?
Dušan Mramor je predsednik Observatorija Združenja Manager, v okviru katerega je bil zasnovan projekt Pogled, ki izhaja tudi kot letna strokovna publikacija Združenja Manager.
Foto: Jernej Lasič

Evrsko območje je pokrizno desetletje sklenilo tako, da je preseglo napovedi in večinska pričakovanja. A čeprav se je tempo pešanja gospodarske aktivnosti območja enotne valute v tretjem četrtletju 2019 upočasnil, se bo slabim napovedim v prihodnje težko izogniti.

»Umirjanje povpraševanja zaradi cikličnega pešanja v ZDA in Aziji ter trgovinske prepreke še naprej zavirajo izvoz, medtem ko velika negotovost glede pogojev poslovanja, še zlasti zaradi premikanja carinskih in drugih trgovinskih preprek, poleg že sicer nižje aktivnosti, še dodatno omejuje investicije,« v Pogledu 2020, letni strokovni publikaciji Združenja Manager piše mag. Velimir Bole in opozarja, da vse bolj negotove postajajo tudi bolj dolgoročne napovedi za gospodarsko rast. Vprašanje tako strokovne kot splošne javnosti je, ali gre pri zdajšnjem pešanju gospodarske aktivnosti za običajno ciklično umirjanje po daljšem obdobju hitre rasti ali pa za bistveno bolj dolgoročno zmanjševanje rasti gospodarstva.

Slovensko gospodarstvo je odpornejše kot leta 2008

Kakšne možnosti sploh ima gospodarska politika v Sloveniji, da zmanjša potencialna tveganja? Temeljnih vzvodov denarne politike nima v svojih rokah, medtem ko je pri fiskalni njen manevrski prostor zelo omejen, opozarja Bole. Odpornost gospodarstva proti zunanjim šokom ali proti daljšemu obdobju pešanja gospodarske aktivnosti je zdaj v Sloveniji sicer večja, kot je bila v letu 2008, torej v obdobju pešanja gospodarske aktivnosti tik pred izbruhom finančne krize.

Konkurenčnost slovenskega gospodarstva se je po izbruhu finančne krize najprej kako leto počasi poslabševala, po letu 2012 se je začela sistematično izboljševati vse do začetka leta 2017, ko je nato stagnirala do konca leta 2018, potem pa je zaradi prehitevanja enotnih stroškov dela spet začela opazno nazadovati.

Zadolženost podjetij manjša, države pa večja

Zadolženost je bila v finančni krizi ključen vzvod, prek katerega se je pretres na manjšem delu svetovnih finančnih trgov razširil in prenesel v okolje posameznih gospodarstev. Zdaj, v obdobju pešanja gospodarske aktivnosti (po obratu konec leta 2017), je zadolženost podjetij in finančnih ustanov v Sloveniji bistveno manjša, kot je bila po obratu gospodarske aktivnosti pred kriznim kolapsom v letu 2008. Zadolženost se je še zlasti močno zmanjšala v finančnih ustanovah, ugotavlja Bole. Sočasno je zadolženost gospodinjstev ostala nespremenjena, zadolženost širše države pa se je zaradi dolgov saniranih podjetij in bank, ki jih je prevzela država, močno povečala.

Gospodarska politika ima malo manevrskega prostora

V vse bolj negotovem okolju se gospodarstvo še naprej počasi ohlaja. Gospodarska politika ima bolj malo manevrskega prostora, domača zaradi lastnih zavez in formalno omejenih možnosti, evropska pa zaradi zatečenega stanja denarne politike in teoretičnih predsodkov na področju fiskalne politike, ugotavlja Bole. Prispevek gospodarske politike zato ne bo majhen, že če se bo izognila večjim napakam. Potemtakem je ključno vprašanje, kako odporno je slovensko gospodarstvo proti morebitnemu nadaljnjemu povečanju trenj in negotovosti v poslovnem okolju. Podatki sicer kažejo, da je odpornost precej večja kot pred izbruhom finančne krize in tudi opazno večja kot v povprečju evrskega območja.

Staranje prebivalstva: največji dolgoročni ekonomski izziv

Pri tem se postavlja vprašanje, ali ima slovenski socialni tržni model možnost preživetja, predvsem ob izredno hitrem staranju prebivalstva, ki ni samo največji izziv slovenske družbe, temveč tudi največji dolgoročni ekonomski izziv. Strukturne spremembe ne bodo dovolj, sta pred enim letom v publikaciji Združenja Manager Pogled 2019 ugotovila prof. dr. Dušan Mramor in prof. dr. Jože Sambt. Te namreč zahtevajo takšno zmanjševanje javnih izdatkov na prebivalca Slovenije, da njihov delež v BDP ostaja nespremenjen.

Mramor in Sambt trdita, da bi »takšen način 'reševanja' problema povzročil družbeno nestabilnost, ki bi privedla do relativnega ali celo absolutnega ekonomskega nazadovanja. Tako veliko zmanjševanje pravic na primer upokojencev (eden takih predlogov je enotnih 500 evrov pokojnine mesečno) bi v skladu z logiko gibanja po 'negativni spirali' namreč še povečalo družbeno nestabilnost, ta posledično negativna ekonomska gibanja, cikli pa bi se ponavljali na vedno nižji ravni.« Izkušnje zadnje krize so nazorno pokazale, kako težko je takšne negativne trende obrniti. Kaj je torej možna rešitev, ki bi bila sistemsko sprejemljiva?

Rešitev je povečanje aktivnosti prebivalstva in produktivnosti

Najpomembnejša »rezerva« je v aktivnosti prebivalstva, pravi prof. dr. Sambt. Povečanje aktivnosti prebivalstva in produktivnosti dela sta torej spremembi, ki problem staranja prebivalstva rešujeta z ustreznim večanjem BDP, s tem da proizvedemo več. Kar pa je problematično, saj je spremembe, ki povečujejo delovni napor ali določeni skupini zmanjšujejo pravice, izredno težko uveljaviti. Za dosego takšnega konsenza je potreben pravi trenutek, torej dobro stanje gospodarstva. Kar sta potrdila Mramor in Sambt že pred več kot letom, ko sta zapisala, da je »pravi trenutek zaradi odličnih ekonomskih gibanj, ki prinašajo večje možnosti odzivanja države na pritiske po financiranju in s tem manjše družbene napetosti«.

Zamujena priložnost?

Leto pozneje ugotavljata, da se je na žalost to »okno priložnosti« bolj ali manj zaprlo, medtem ko so se ukrepi in sistemske spremembe osredotočili predvsem na zmanjševanje pritiskov posameznih družbenih skupin, ne da bi sočasno dosegli potrebne spremembe za izboljšanje srednjeročne in dolgoročne vzdržnosti sistema. Ukrepi, ki so jih sprejeli v tem vmesnem času, prinašajo spremembe prav v nasprotni smeri od potrebne.

Kaj pa kažejo izračuni za letos? Ali se da še kaj narediti ali je »okno priložnosti« res že zaprto? Je torej mogoče v Sloveniji doseči srednjeročno in dolgoročno stabilnost ter rast ob bistveno spremenjenih okoliščinah? V iskanju odgovora sta Mramor in Sambt analizirala najnovejše demografske projekcije, predloge oziroma spremembe pokojninske zakonodaje. Pri tem sta javnim pokojninskim izdatkom dodala še javne izdatke za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo, ki so prav tako zelo odvisni od demografskih gibanj. Kaj v tem primeru pokaže analiza potrebne rasti produktivnosti, da bi ohranili javnofinančno stabilnost?

Z odlašanjem potrebni rezi v pravice vse večji

Rezultati razkrivajo, da bi bila zdaj potrebna bistveno večja rast produktivnosti za ohranjanje deleža javnofinančnih izdatkov za pokojnine v BDP na ravni iz leta 2016. Z večjo produktivnostjo je možno izboljševati vzdržnost pokojninskega sistema, a se večja produktivnost ne izrazi v celoti v višjih pokojninah, ugotavljata Mramor in Sambt. »Dobre rešitve postajajo vedno težje izvedljive, saj dodatno potrebno povečanje produktivnosti dela za več kot 5 odstotnih točk letno, zaradi sprememb pokojninske zakonodaje in upoštevanja učinka zdravstva in trajne oskrbe, nikakor ni dosegljivo,« sta jasna avtorja. Z odlašanjem postajajo potrebni rezi v vse vrste pravic vse večji, kar bo lahko vodilo do medgeneracijskih nasprotij, velikega nezadovoljstva in ostrih političnih sprememb, predvsem v smeri skrajnosti, še pišeta. Socialni partnerji so »okno priložnosti« ne samo zaprli, temveč nadaljujejo ukrepanje, ki stanje resno poslabšuje.

»Danes trošimo in ne vlagamo za jutri«

Odgovor na vprašanje o vzdržnosti socialnega tržnega modela je torej v očeh Mramorja in Sambta naslednji: »Že sedanji socialno tržni model družbene ureditve ni vzdržen, poglabljamo pa ga še z logiko, da 'rešujemo' npr. ekonomski položaj upokojencev s povečanjem pokojnin, kar financiramo z zmanjševanjem investicij v sredstva (npr. infrastrukturo) in znanje, v časih stagnacije ali recesije pa se bomo morali tudi zadolževati. Povečevanje pokojnin opravičujemo z rastjo BDP, čeprav se pokojnine ne bi smele povečevati z rastjo BDP, ki je posledica več aktivnega prebivalstva. To povečanje dobrin namreč pripada prvenstveno dodatnim aktivnim prebivalcem in ostanek dodatnim upokojencem. Skratka, danes trošimo in ne vlagamo za jutri. Podobno kot pri okoljski problematiki bo streznitev lahko zelo bolela.«

PRO
Članki
Članki Uravnoteženost spolov je treba uzakoniti, zgolj priporočila niso dovolj

Resda so Slovenke precej enakopravne moškim pri plačah, a večino odločitev še vedno sprejemajo v glavnem moška vodstva in uprave...

PRO
Članki
Članki Transformacijsko vodenje v času nenehnih sprememb

Menedžerji se morajo naučiti vodenja podjetij v času nenehnih transformacij, pri tem pa upoštevati zahteve trajnostnega razvoja kot...