FINANCEpro - Povezujemo oglaševalce s poslovno javnostjo. Kaj je to? Primorski skladipro

Čas za paniko in posledično prodajo tveganih naložb? Kako naprej?

Čas branja: 6 min
25.03.2020  13:06  Dopolnjeno: 01.04.2020 08:13
Panika. Strah. Upadi cen. Volatilnost trgov. Priložnost. Negotovost. Lekcija, ki je vlagatelji ne bodo pozabili. Mnogi se sprašujejo, kaj je ustrezna strategija za prihajajoče obdobje.
Čas za paniko in posledično prodajo tveganih naložb? Kako naprej?
Luka Gubo je za upravljanje sklada FT Quant marca 2019 na 9. Dnevu Mojih financ prejel nagrado za najboljši mešani globalni fleksibilni sklad.
Foto: Jure Makovec

Delniški trgi po svetu so se sesedli kot še nikoli. No, skoraj nikoli. Delnice so v zadnjem mesecu, odkar so borzni trgovci ugotovili, da COVID-19 ni klasična gripa, v povprečju izgubile skoraj tretjino svoje vrednosti. Gospodarstvo trpi, poraba se je upočasnila, vrsta pred Zavodom RS za zaposlovanje (in ustreznimi zavodi drugje) neverjetno hitro narašča.

Kot pravi pregovor »kupuj, ko je kri na ulicah«, se zdaj marsikdo sprašuje, ali je smiselno prilagoditi pregovor v »kupuj, ko ni nikogar na ulicah (ker so vsi doma v samoizolaciji zaradi pandemije)«. Mogoče pa to sploh ni pravo vprašanje. Kaj, ko bi se raje vprašali, kako vlagati ne glede na to, ali so ulice polne ali prazne, ali je na trgih panika ali ne, ali so trgi precenjeni ali podcenjeni?

Ko pride do večjih korekcij oziroma tako imenovanih medvedjih trgov (ko cene delnic v povprečju upadejo za več kot 20 odstotkov), se hitro oglasita dva tabora vlagateljev – tisti, ki verjemejo v dolgoročne donose delniških trgov, in tisti, ki so prepričani, da se bo ponovil scenarij iz velike depresije iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Debata med njimi je burna in predvsem čustveno obarvana, zato je še težje iz takšnih izmenjav mnenj (in kletvic) razbrati kakšen smiseln nasvet. Podobno v teh negotovih časih razmišljajo posamezni investitorji – je zdaj res čas za paniko in posledično prodajo tveganih naložb ali je to samo začasno stanje na trgih in je posledično dobra priložnost za nakup? Pesimisičen jaz proti optimističnemu jazu.

Sistematični pristop prepreči napake iz strahu

Da se ta dva jaza med seboj ne stepeta in da ohranimo mirno kri ne glede na stanje na trgih, je smiselno uporabiti investicijsko strategijo (metodo, sistem), ki namesto nas sprejme odločitve o investiranju. Sistematičen pristop nas obvaruje pred najpogostejšimi napakami, ki močno znižujejo povprečne donose, kakršne dosegajo neprofesionalni (in tudi profesionalni) vlagatelji. Te napake izhajajo prav iz negotovosti, strahu – tako ob upadih (kaj, če upade še bolj, moram hitro prodati) kot ob rasti (kaj, če zraste še bolj, moram hitro kupiti).

Pasivna versus aktivna investicijska strategija

V grobem lahko sistematične pristope razdelimo v dva sklopa, pasivnega in aktivnega. Pri pasivnih investicijskih strategijah si postavimo dobro razpršen portfelj, usklajen z našo nagnjenostjo tveganosti, ki zajema naložbe, ki sledijo delniškim indeksom, obveznicam in drugim naložbam. Kolikšen delež je v tveganih in manj tveganih naložbah, je seveda odvisno prav od nagnjenosti k tveganju, ta pa je dobro korelirana s starostjo (mlajši si lahko privoščijo večje tveganje kot starejši, saj je naložbeni horizont daljši, hkrati pa imajo pred seboj več delovne dobe). Pasivna strategija z uporabo kombinacije poceni pasivnih indeksnih ETF bo na dolgi rok prinesla dobre donose, skoraj enake povprečju trgov. Dodatna prednost pasivnega pristopa je, da je treba portfelj naložb rebalansirati le občasno, mogoče enkrat na leto – takrat se preveri, kakšna je alokacija med naložbenimi razredi in se po potrebi prilagodi, da ustreza strategiji.

Če želiš biti boljši, moraš po definiciji biti drugačen od povprečja

Aktivne investicijske strategije pa so (vsaj meni) precej bolj zanimive. Medtem ko je cilj pasivnih strategij izpostavljenost do posameznih naložbenih razredov s čim nižjimi stroški (večinoma s poceni indeksnimi skladi), je cilj aktivnih strategij doseči boljše razmerje med donosi in tveganjem kot pri pasivnih strategijah. Sledenje indeksom je po definiciji iskanje donosov, ki jih trgi dosežejo v povprečju, medtem ko je iskanje priložnosti in minimiziranje tveganja glavna značilnost aktivnih strategij. Če želiš biti boljši, moraš že po definiciji biti drugačen od povprečja.

Odločajo podatki številnih analiz, in ne občutki upravljavca

V ponazoritev predstavljamo primer aktivne investicijske strategije, ki jo uporablja mešani globalni fleksibilni sklad FT Quant, ki je sicer na voljo slovenskim investitorjem. FT Quant je mešani globalni fleksibilni investicijski sklad, ki svoja sredstva vlaga v uspešna, stabilna in podcenjena podjetja po vsem svetu. Pristop k investiranju je povsem sistematičen oziroma kvantitativen – to pomeni, da odločajo številke na podlagi številnih analiz, in ne občutki oziroma diskrecija upravljavca.

Investicijski proces sklada je sestavljen iz treh korakov:

1. Pregled makroekonomskega stanja in prilagoditev portfelja trenutnemu stanju: če se gospodarska aktivnost po svetu izboljšuje, je smiselno imeti v portfelju večji delež delniških naložb, saj te v času velike gospodarske rasti najbolj pridobivajo svojo vrednost. Na drugi strani je v obdobju recesije ali zmanjševanja gospodarske aktivnosti smiselno večji delež portfelja usmeriti v varne naložbe, kot so obveznice varnih držav, denimo Nemčije, Francije, Velike Britanije in ZDA. Natančneje to pomeni spremljanje vodilnih makroekonomskih podatkov, kot so vodilni indeks OECD in indeksi nabavnih menedžerjev PMI. Ko je makroekonomsko okolje dobro in se izboljšuje, bo večji del sredstev vložen v delnice, podobno bo tudi po koncu recesije, ko se začne okrevanje. Manjši del bo vložen v delnice v času, ko se makroekonomsko okolje ohlaja, še manj pa v času recesije (negativni podatki omenjenih kazalnikov, ki se še dodatno poslabšujejo).

Trenutno smo v zanimivi situaciji, saj so se makroekonomski podatki ob koncu prejšnjega leta znova začeli obračati na bolje. Ukrepi za ustavitev pandemije pa so začasno ustavili tudi gospodarsko aktivnost, kar se bo v makroekonomskih podatkih pokazalo šele v prihodnjih tednih. Zunanji šoki takšnih razsežnosti so na žalost popolnoma nepredvidljivi, zato nam še tako dober sistem ne more pomagati, da bi se tveganju povsem izognili – kljub vsem prednostim sistematičnega investiranja.

2. Ko smo določili delež, namenjen delniškim naložbam, izberemo najperspektivnejše trge in jim namenimo večji delež sredstev. To pomeni, da izmed vseh delniških trgov, ki jih imamo na voljo, izberemo tiste, ki so trenutno najbolj podcenjeni in imajo največje pričakovane donose v prihodnjih letih, ter vanje investiramo večji delež kot pa v tiste trge, ki so trenutno precenjeni. Tako se lahko zgodi, da bo sklad večino portfelja vložil v trge v razvoju, v razvite trge pa le manjši delež.

Podcenjenost trgov merimo z metodo, ki jo uporablja tudi Warren Buffett – tržna kapitalizacija vseh podjetij na borzah nekega trga se primerja z BDP tega trga. S tem dobimo razmerje, ki presenetljivo natančno pokaže pričakovane dolgoročne donose izbranega trga. Višje so cene delnic glede na BDP, bolj je trg precenjen in posledično so pričakovani donosi tega trgi manjši.

Po večjih upadih na razvitih borzah so vrednotenja teh trgov postala manj precenjena, nekatera celo podcenjena. Delnice v Evropi so postale privlačne, trgi v razvoju pa imajo še malce večje pričakovane donose. Ameriška borza je kljub 30-odstotnemu upadu še vedno najdražja.

3. Ko imamo pripravljeno alokacijo iz deleža varnih naložb (obveznic stabilnih držav) in deleža delniških naložb (usmerjenih bolj v podcenjene trge), se osredotočimo na izbiro posameznih podjetij znotraj teh podcenjenih delniških trgov. Načelo izbire podjetij sloni na izločanju tistih podjetij, ki slabše poslujejo in imajo večjo verjetnost stečaja (uporaba Altmanovega pristopa Z-score). Ko izločimo vsa podjetja, ki so potencialno zelo tvegana, se osredotočimo na izbor tistih podjetij, ki poslujejo z odliko – imajo visoke marže, ki naraščajo, so dobičkonosna, niso preveč zadolžena oziroma se razdolžujejo ter kažejo veliko potencialno rast prodaje in dobičkov (uporabimo oceno Piotroskega). Izmed vseh uspešnih podjetij nato izberemo samo tista, ki so trenutno na trgu podcenjena (po kriteriju EV/EBIT) – želimo torej kupovati zelo kakovostna podjetja za razumno ceno.

Takšen sistematičen pristop k vlaganju nam daje veliko prednost na trgu, saj s prvim korakom zmanjšujemo tveganost portfelja – v času recesij se strategija poskuša izogniti večjim izgubam z investiranjem v varne naložbe.

Drugi in tretji korak pa nam dajeta možnost vlaganja v tiste trge in posamezne delnice, ki imajo največji potencial visoke donosnosti. Izbrana kombinacija zagotavlja stabilnost donosov na dolgi rok in manjšo verjetnost večjih izgub, omogoča pa tudi, da so lahko v dobrih časih donosi nadpovprečni.

Več o skladu FT Quant

Glavni prednosti kvantitativnega sklada FT Quant sta sistematičen pristop h globalnemu investiranju in dinamično uravnavanje tveganja sklada.

Sistematični pristop k vlaganju pomeni, da so vse naložbe v skladu izbrane na podlagi vnaprej določenih procesov oziroma modelov, po katerih imajo naložbe največjo verjetnost dobrih donosov.

V procesu izbire delnic ni prostora za mnenja in zgodbice, ki so velikokrat glavni razlog za investiranje. Edini razlog, da delnica nekega podjetja pride v portfelj sklada, so številke – če je podjetje uspešno in je hkrati na trgu podcenjeno, je primerno za nakup, drugače ne. Ne glede na pričakovanja, zgodbe o potencialni rasti, potencialno uspešnem novem izdelku delnica podjetja ne bo izbrana za primerno naložbo, če tega ne bo pokazala s konkretnimi številkami.

S takšnim pristopom k izbiri podjetij se izognemo psihološkim nagnjenjem, ki se večinoma končajo kot slabe izkušnje na borzi – kot večje izgube. Sistematični pristop nam zagotovi, da se povsem zavedamo sestave svojih naložb v portfelju in nismo odvisni od nekih zunanjih dejavnikov (ali bo novi izdelek res uspešen, ali se bo zgodba o potencialnem uspehu res zgodila ...), ampak nas zanima, ali je podjetje sposobno rasti in ustvarjati dobičke, kar pa posledično pomeni višjo ceno delnice na borzi.

Dinamično uravnavanje tveganja portfelja lahko dosežemo s spreminjanjem sestave naložb glede na makroekonomsko stanje. Če so časi primerni za bolj tvegane naložbe, ki imajo velike donose v obdobju velike in naraščajoče gospodarske rasti, bo večji delež portfelja namenjen delniškim naložbam po vsem svetu. V obdobju upadanja gospodarske rasti ali recesije se delež varnih naložb v portfelju poveča. To storimo tako, da delnice prodamo in denar vložimo v kakovostne državne obveznice, ki nam zagotavljajo varnost v časih majhne ali negativne gospodarske rasti.

Takšna fleksibilnost portfelja na koncu pomeni, da bodo sredstva bolj primerno naložena glede na tveganost globalnega okolja, kar seveda pomeni, da je volatilnost strategije oziroma portfelja manjša. Večjih izgub s takšnim pristopom zaradi uravnavanja tveganj ni pričakovati.

Dodatna prednost takšnega pristopa je v tem, da nismo omejeni na posamezno regijo, ampak iščemo priložnosti po vsem svetu, kjer je največji delež sredstev alociran na tiste trge, ki so trenutno najbolj perspektivni. Torej tiste države oziroma regije, kjer so delniški trgi bolj podcenjeni, dobijo večjo utež v našem portfelju kot pa tisti, ki so precenjeni.

Avtor komentarja je Luka Gubo, upravljalec sklada FT Quant družbe za upravljanje Primorski skladi.

PRO
Članki
Članki Primorski skladi: koronavirus prinaša tudi naložbene priložnosti

Zaradi različnih učinkov koronakrize na posamične regije in panoge tudi tokrat obstajajo naložbene priložnosti