FINANCEpro - Povezujemo oglaševalce s poslovno javnostjo. Kaj je to? Moje financepro

Revija za upravljanje osebnega premoženja

Končno na svojem? 6 poti do prvega gnezda!

Čas branja: 15 min
10.06.2015  08:20
Statistike kažejo, da se fantje od doma odselijo pri 30 letih, dekleta pa pri 27,5 leta. Večinoma so najprej najemniki, nekaterim pa vendarle že pred 30. letom uspe kupiti svoj prvi dom. Kako?
Končno na svojem? 6 poti do prvega gnezda!

d-mf-500x500.1385632035.1452248871.jpg.o.480px.jpg
Članek je bil objavljen v reviji MOJE finance.

Priložnosti je zdaj kar nekaj, saj se splošne razmere počasi izboljšujejo, cene stanovanj so od vrha pred krizo nižje za okoli 25 odstotkov, po drugi strani pa je denar rekordno poceni.

Poti do prvega stanovanja je več. Zdravko in Nina sta stanovanje kupila na javni dražbi; Alexander in Jerica sta se odločila za najem hiše z odkupom; Dejan in Manja sta v vrsti za neprofitno stanovanje; Rok in Lidija sta si uredila mansardo v hiši staršev; Maji in Mitju so pri nakupu priskočili na pomoč sorodniki; Luku so starši po ločitvi podarili stanovanje. Predstavljamo njihove zgodbe.

id-stanovanja-mf5

Poslušajte: 6 poti do prvega gnezda.

Posnetek je bil kot članek objavljen v majski številki revije MOJE finance.

1. Nakup prek javne dražbe

Tridesetletna Zdravko in Nina iz Kranja sta bila po dveh neuspešnih poskusih nakupa stanovanja na javni dražbi tretjič vendarle uspešna. Na Mali Jerebiki v Kranju sta kupila 76 kvadratnih metrov veliko trisobno stanovanje z atrijem, velikim približno 50 kvadratnih metrov, za 140.700 evrov. Izhodiščna cena je bila okoli 120 tisočakov. »Za stanovanje je bilo veliko zanimanja. In za standard, ki ga to stanovanje ponuja, se mi zdi 140 tisočakov povsem realna cena,« meni Zdravko in dodaja: »Stanovanje sva začela iskati, ko sva bila stara 26, 27 let. Zavedam se, da nepremičninarji ne delajo zastonj, a vsakič, ko sem šel na ogled stanovanja, so zahtevali podpis nekih predpogodb. Večji strah bi občutil pri nakupu od nepremičninskih agencij kot pri nakupu na javni dražbi, kjer so vsi podatki javno objavljeni, postopek pa poteka prek sodišča. Gre za popolnoma varen nakup.«

stojnic-zdravko11-ih.1431711205.jpg.o.600px.jpg
Zdravko in Nina iz Kranja sta prek javne dražbe od propadlega gradbinca kupila 76 kvadratnih metrov veliko stanovanje za 140.700 evrov. Foto: Irena Herak

Za javno dražbo na Mali Jerebiki je izvedel od prijatelja. »Imava srečo, da sva z ženo zaposlena. Kljub temu pa sva prejela tudi manjšo finančno injekcijo staršev z obeh strani. Vsak je prispeval približno deset odstotkov sredstev, ki sva jih potrebovala ob najemu posojila,« pojasnjuje. Banka je zahtevala 30 odstotkov lastnih sredstev, za razliko sta najela 20-letno stanovanjsko posojilo, na mesec plačujeta 500 evrov. Z ženo imata oba povprečno slovensko plačo, se pravi okrog tisoč evrov neto. Posojilo sta vzela pri Gorenjski banki, ki je bila v stečajnem postopku tudi največji upnik. »Tudi banki je bilo v interesu, da stanovanja proda in si s tem poplača terjatve. Ponudili so najmanjši pribitek na EURIBOR. Vse je bilo korektno. Za primerjavo sva šla tudi na druge banke, in ko smo se pogajali za pribitek, sem dobil občutek, kot bi bil na tržnici. Zavedam se, da bom posojilo preplačal. Je pa razlika, ali ti ponudijo 3,5 ali 2,8 odstotka pribitka, na 20 let je to namreč že za eno kuhinjo,« opisuje Zdravko. Za njiju je bila javna dražba najboljša rešitev za nakup prvega stanovanja, zadovoljno priznava mladi par.

Ko ostane le še nekaj stanovanj, napetost narašča, prav tako tudi cena, opozarja stečajna upraviteljica Nasta Korbun.

»Mladi nimajo toliko zadržkov do dražb v stečajnem postopku kot starejša populacija. V tem vidijo priložnost za ugoden nakup, starejše pa je strah takšnih nakupov,« opaža Nasta Korbun, stečajna upraviteljica, ki je vodila stečajni postopek prodaje 90 stanovanj propadlega gradbinca Gib na Mali Jerebiki in Pilonu v Kranju. Kar polovica kupcev stanovanj je mladih, od tega kar tretjina starih manj kot 30 let. »Večina mladih kupcev ima službo v javni upravi ali pa so imeli kaj privarčevanega. Takšni so tudi najlaže dobili posojilo. Drugim so pomagali starši,« opisuje. Kaj pa cena? Povprečna likvidacijska cena je bila 1.250 evrov na kvadratni meter, na prvi dražbi leta 2012 so začeli pri 1.600, 1.700 evrih, pred stečajem je bila cena 1.900 evrov. In odziv ljudi? »Ko ostane le še nekaj stanovanj, napetost narašča, prav tako cene. Pri nekaterih smo dosegli višjo ceno od likvidacijske. Tisti, ki jim ni uspelo, so bili razočarani, nekateri so jokali, uspešni so bili veseli, nekateri so celo vpili od sreče,« se spominja.

In kako se sploh vsega skupaj lotiti? »Resni kupci stanovanj na javnih dražbah morajo biti pri iskanju zelo aktivni. Nakupa se je treba lotiti analitično, skrbno, imeti tudi malce sreče. Iskanje lahko traja tudi leto dni. Varščino plačajte po pregledu nepremičnine in njene dokumentacije. Ker gre za dolgoročen nakup, se je treba pozanimati o vseh podrobnostih,« opozarja Sani Bosnić s portala Izklicna-Cena.Net. Javne dražbe so objavljene na [ajpes.si] , [sodisce.si] , [drazbe.finance.si] , številnih specializiranih spletnih straneh.

alexander-jerca-001-jm.1431711189.jpg.o.600px.jpg
Alexander in Jerica sta lastnika 150 kvadratnih metrov velike hiše zunaj Ljubljane. Naprej sta jo najela z možnostjo odkupa, po letu dni pa jo tudi odkupila. Zdaj plačujeta 600 evrov stanovanjskega kredita in 150 evrov gotovinskega. Foto: Jure Makovec

2. Najem s poznejšim odkupom

Tridesetletna Alexander in Jerica sta se po poroki pred štirimi leti poigravala z mislijo, da bi imela hišo na podeželju. O tem sta resno začela razmišljati, ko sta dobila zaposlitev. Nista imela večjih prihrankov. Preselila sta se v cenejše najemniško stanovanje z namenom, da privarčujeta kakšen evro. »Potrebovala sva tudi okviren izračun, koliko morava ob najemanju prihraniti, da lahko dobiva stanovanjsko posojilo,« pojasnjuje Alexander. Lotila sta se iskanja stanovanja ali majhne starejše hiše na podeželju, ki bi se oddajala v najem. »Teh je bilo zelo malo, večina hiš se prodaja, cene pa so včasih nerazumno visoke. Nikamor se nama ni mudilo. In to je bila najina prednost,« poudarjata. Odločila sta se tudi za oglede, da si ustvarita predstavo o nepremičninskem trgu. Po nekaj mesecih iskanja je Jerica našla idealno hišo na obrobju Ljubljane, veliko okoli 150 kvadratnih metrov. »Cena je bila za naju povsem nedosegljiva, a sva kljub temu šla na ogled,« se spominjata. V hiši so živeli najemniki, ki so se želeli izseliti. Nepremičninska posrednica Nina Hudnik iz agencije Roni nepremičnine pa je za mladi par imela drugačen predlog - prepričala ju je, naj poskusita najem s poznejšim odkupom (rent-to-buy), s čimer se je strinjala tudi lastnica. Ker ni želela imeti prazne hiše, je najemnino tudi nekoliko znižala. »Če nama hiša ne bi ustrezala ali bi se kaj drugače obrnilo, bi lahko brez težav odstopila od najemne pogodbe. Sestavljena je bila za leto dni z možnostjo podaljšanja,« pojasnjuje Alexander. Pogodba je vključevala tudi možnost odkupa, pri čemer je bila navedena prodajna cena, vse plačane mesečne najemnine, vključno z aro, bi se od te potem tudi odštele. Dodan je bil tudi člen, da morata skrbeti za hišo in okolico. Nekaj mesecev po vselitvi se je lastnica odločila hišo prodati. Vprašala ju je, koliko lahko plačata, in ker sta se v hišo zaljubila, sta šla spet do bank. Poskušala sta dobiti 180 tisočakov kombiniranega posojila, torej stanovanjskega in gotovinskega. Banke so namreč zahtevale med 15 in 30 odstotki lastnih sredstev. Ker teh nista imela, sta morala vzeti še gotovinsko posojilo. »Na nekaterih bankah sva doživela pravo razočaranje. Ponekod so naju odslovili, še preden sva se usedla. Zaprosila sva za 20 odstotkov manjše posojilo kot nekaj mesecev prej, pa so naju zavrnili. Glavna ovira je bila, da nisva hotela obremeniti nepremičnine staršev s hipoteko, svojih sredstev pa nisva imela,« opisujeta. Medtem ko se je mladi par pogajal za posojilo, je lastnica tudi znižala kupnino. »Cena je bila za naju previsoka. Ker sva z lastnico imela prijateljski odnos, sva se na koncu dogovorila za skoraj 30 odstotkov nižjo ceno od izhodiščne,« pravi Alexander. Še tretjič sta morala do bank. »Pri hranilnici nama je uspelo dobiti razmeroma dobre pogoje. Za banko je bilo odločilno to, da sva v hiši, ki sva jo želela kupiti, že živela in da sva najemnine vložila v nakup hiše,« pojasnjujeta. Zdaj mesečno plačujeta malce več kot 600 evrov za hipotekarno posojilo, ki sta ga vzela na 25 let, ter okoli 150 evrov za gotovinsko posojilo z ročnostjo 10 let. V manj kot letu dni od začetka iskanja »hiške na podeželju« zdaj živita v svojem lastnem domu. Podrobneje smo o modelu »rent-to-buy« pisali junija lani v članku Mladi par pred nakupom testira Lojzetovo hišo.

pehlic-dejan-manja10-ih.1431711203.jpg.o.600px.jpg
Manja in Dejan se počutita, kot bi zadela na loteriji. Po več letih prijavljanja na razpis za neprofitno stanovanje se jima je končno uspelo uvrstiti na seznam. Kdaj bosta stanovanje dobila, še ne vesta, vendar računata, da v letu ali dveh. Foto: Irena Herak

3. Neprofitno stanovanje

O triintridesetletnem Dejanu smo pisali januarja 2014 v članku Trd boj za stanovanja. Kdo zmaguje? Dejan se že več let prijavlja na razpise za neprofitno stanovanje, ki se sicer praviloma najemajo, a je najem lahko tudi dosmrten, najemnina pa cenovno izjemno ugodna - v višini 4,68 odstotka od vrednosti stanovanja. Primer: za povprečno dvosobno stanovanje, veliko 55 kvadratnih metrov, je neprofitna najemnina okvirno 180 evrov. To je 3,2 evra za kvadratni meter, kar je precej bolj ugodno od tržnih najemnin, ki v povprečju znašajo okrog devet evrov. »To je kot zadetek na loteriji in za številne mlade pogosto tudi edina rešitev,« komentira Dejan, ki ve, kako težko je dobiti takšno stanovanje. Na razpise se prijavlja vse od 28. leta, sprva kot samski. V petih letih se je nato poročil in dobil dva otroka. Njegova štiričlanska družina živi v 50 kvadratnih metrov velikem pritličnem stanovanju. Za najemnino in stroške plačuje med 400 in 450 evri na mesec. Živijo z eno plačo, žena Manja že dlje časa neuspešno išče službo. V tretjem poskusu se je Dejanu nasmehnila sreča, saj se mu je uspelo uvrstiti na seznam za neprofitno stanovanje. »Najprej nisem mogel verjeti svojim očem, po začetni evforiji so na dan privrela vprašanja kdaj, kje, kako, kaj...« se spominja. Tega, kakšno bo stanovanje in kje ga bo dobil, namreč še ne ve. Glede na to, da gre za štiričlansko družino, jim pripada do 65 kvadratnih metrov. Lokacija, dokler ne dobi odločbe, bo ostala neznanka. »Morda izvem čez kakšno leto ali dve,« ocenjuje. Ko Dejan govori o uspehu na razpisu, je vzhičen, srečen. »Počutim se, kot bi se mi odvalilo veliko breme s pleč. Ne bo mi več treba brskati po oglasnikih, računati, ali smo ali nismo posojilno sposobni.«

Razpisi za neprofitna stanovanja v najem so med drugimi namenjeni tudi mladim družinam, staršem do 35. leta z najmanj enim otrokom, mladim samskim osebam in mladim parom do 30. leta, pojasnjujejo na Javnem stanovanjskem skladu mestne občine Ljubljana (JSS MOL). Dejan opaža, da mladi na ta stanovanja gledajo z zadržki, češ da gre za socialna stanovanja, namenjena revežem. »To ni res, gre za pomoč pri reševanju stanovanjskega vprašanja,« odgovarja 33-letnik.

Na prejšnjem razpisu je bilo med 3.293 upravičenci 25 odstotkov mladih družin in 18 odstotkov samskim mladih in parov, navajajo na JSS MOL. Na zadnjem razpisu so mlade družine, kjer je eden od partnerjev z visoko izobrazbo brezposeln, lahko dobile dodatne točke in s tem večje možnosti za pridobitev neprofitnega stanovanja. Tudi Dejan je dobil te točke. V letu 2016 bo JSS MOL izvedel poseben razpis za oddajo stanovanj z neprofitno najemnino mladim do 29. leta.

Rok in Lidija sta si pred nekaj leti uredila 85 kvadratnih metrov veliko mansardo v hiši Lidijinih staršev. Za to sta porabila 60 tisoč evrov.

4. Mansarda v hiši staršev

Slovenske hiše so velike, večnadstropne. Grajene so za bivanje več generacij. »Slovenska posebnost je, da so se vedno gradile velike hiše in da so družine živele skupaj. Starši so otroke vzgajali tako, da bodo ti na stara leta skrbeli zanje - da jih ne bodo zapustili. Ta kultura se še vedno ohranja,« pojasnjuje psihologinja Katarina Veselko iz O. K. Consultinga. Številni mladi si zato svoje gnezdo uredijo na podstrešju ali kot prizidek k hiši, saj je pogosto zanje to tudi edina možnost. Stroški preureditve stanovanja so praviloma nižji od nakupa, ni pa to pravilo.

Rok in Lidija, 36-letnik in 34-letnica, sta si pred nekaj leti uredila 85 kvadratnih metrov veliko mansardo v hiši Lidijinih staršev v okolici Bleda. »V letih od 2006 do 2008 stroškovno in časovno ni bilo sprejemljive druge mož­nosti. Utopija je, da si danes ob sprejemljivi finančni obremenitvi zgradiš hišo, kot so se pri nas zidale v sedemdesetih in osemdesetih letih. Lahko bi čakal na izboljšanje razmer, a to lahko počneš v nedogled. Lahko izbereš najem, a to je precej podobno kot odplačevanje mesečnega obroka posojila za lastno stanovanje, hkrati pa trg najemniških stanovanj za mlade družine takrat ni bil prav velik,« pojasnjuje Rok. Stroški urejanja mansarde so nanesli okrog 60 tisoč evrov. Dokončani sta bili kuhinja in kopalnica, drugo opremo in pohištvo sta kupila po vselitvi. Najela sta 30 tisoč evrov posojila za 10 let, preostanek sta financirala s prihranki in družinskim posojilom. Bi se danes enako odločila? »Težko je reči. Poznam pa zelo malo podobno starih ljudi z lastnim stanovanjem, precej več je takih, ki stanovanjsko vprašanje rešujejo podobno kot midva ali pa živijo v najetih stanovanjih,« še dodajata starša treh otrok.

Luka-34-let-podarjeno-stanovanje.1431711194.jpg.o.600px.jpg
Luka ima srečo v nesreči - po ločitvi staršev, ki sta šla vsak po svoje v svet, mu je ostalo stanovanje. Zanj ni plačal niti centa.

5. Darilo staršev, starih staršev

Štiriintridesetletni Luka je imel srečo v nesreči. »Sem otrok ločenih staršev, ki sta po ločitvi šla s trebuhom za kruhom po svetu, meni pa je ostalo stanovanje. Zanj nisem nič plačal. Velika večina mladih te sreče nima,« komentira. Luka se zaveda, da imajo mladi danes zelo malo možnosti, da bi kako drugače kot z najemom stanovanja prišli do svojega gnezda. »Večina se v primeru nakupa stanovanja najverjetneje odloči za stanovanjsko posojilo. Grozljivo je, ko veš, da boš moral prihodnjih 30 let vsak mesec odšteti določeno vsoto denarja za posojilo, da bo to gnezdo enkrat lahko tvoje,« še dodaja. Velikokrat slišimo, da tistega, kar dobimo zastonj, ne znamo ceniti. Psihologi so ugotovili, da imamo drugačen odnos do tistega, za kar smo se morali potrudili, kot do tistega, kar nam je bilo podarjeno. To ne pomeni, da mladi tega sploh ne cenijo. »Pomembno se mi zdi, da tudi mladi odrasli k lastni osamosvojitvi nekaj prispevajo - če že ne denarja, pa svoj čas, trud in energijo,« dodaja psihologinja Katarina Veselko.

kampl-tin-007-jm.1431711207.jpg.o.600px.jpg
Tin Kampl ni lastnik stanovanja, živi pa s partnerko v njenem stanovanju. Za bivanjske težave mladih je iskal rešitve skupaj z vlado pri pripravi nacionalnega stanovanjskega programa. Foto: Jure Makovec

Prav to sta storila 30-letna Maja in Mitja. Pred tremi leti sta kupila 82 kvadratnih metrov veliko pritlično stanovanje v Ljubljani za okoli 140 tisoč evrov. Privarčevanih sta imela okoli 50 tisoč evrov, razliko so jima podarili starši in stari starši. Maja je zaposlena za določen čas, njen partner opravlja občasna dela. Za stanovanje sta varčevala po 200 ali 300 evrov na mesec, ko sta živela pri Majinih starših. Prodala sta tudi avto za osem tisoč evrov. Ko sta se poročila, sta za poročno darilo od svatov dobila izključno denar. Tega sta potem vložila v delnice in vzajemne sklade, in ko je prišel čas za nakup stanovanja, sta si denar izplačala, in to z lepim dobičkom. Stanovanjskega posojila nista potrebovala in ga verjetno tudi ne bi dobila, priznava Maja, mamica treh malčkov. »Žal večina mladih nakupa brez pomoči staršev ali drugih sorodnikov ne more izpeljati,« opaža tudi Tin Kampl, predsednik Mladinskega sveta Slovenije (MSS), ki je, mimogrede, sodeloval pri pripravi nacionalnega stanovanjskega programa, ki je ta hip v medresorski obravnavi. »Večina mladih s svojim stanovanjem je tega dobila z dedovanjem. Drugi, ki so stanovanje kupili, so to storili s pomočjo staršev in drugih sorodnikov. Takšni to neradi omenjajo, saj hitro postanejo tarča nevoščljivosti in zlobnih komentarjev,« še komentira. Tudi 24-letni Tin Kampl ni lastnik stanovanja, ampak živi s partnerico v lastniškem stanovanju. Njegovi kolegi na MSS, katerih povprečna starost je 29,5 leta, večinoma živijo v najemniških stanovanjih, tistim, ki stanovanjeza imajo, pa so jih večinsko financirali starši, nekaj pa jih še vedno živi pri starših.

veselko-katarina20-be.1431711206.jpg.o.600px.jpg
Katarina Veselko je lastnica »zidakov«, vendar so ji samo v breme. Je namreč lastnica 1/9 stanovanja in 1/24 hiše. Foto: Aleš Beno

6. Dedovanje

Zgodbe s podarjenimi zidaki so lahko tudi drugačne. Sedemindvajsetletna psihologinja Katarina Veselko je formalno lastnica devetine stanovanja, v katerem živi njena primarna družina in jo je pridobila ob ločitvi staršev, ter štiriindvajsetine hiše, v kateri živi njen dedek, delež pa je dobila po babičini smrti. »Nepremičnini sta mi samo v breme, saj ne uživam nikakršnih lastninskih pravic, zaradi formalnega lastništva pa nisem upravičena do ugodnosti, kot so neprofitne najemnine, podpora za brezposelne in podobno,« opozarja Veselkova. Tudi sama se zdaj poigrava z mislijo, da bi si kupila stanovanje. »Že nekaj let živim v najemu in počasi začenjam preračunavati, koliko posojila si lahko privoščim za nakup česa svojega,« pravi. Opaža, da precej njenih prijateljev in znancev računa na to, da bodo kakšno nepremičnino podedovali ali pa jim jo bodo kupili starši. »To je pri večjem številu sorojencev, imam namreč dva brata, dva polbrata in polsestro, iluzorno pričakovati,« še dodaja.

Pri zgodbah mladih lastnikov nepremičnin je skupna ena točka - o nakupu so začeli razmišljati veliko prej kot pri 30 letih. Vedeli so, da bodo prej ali slej šli od doma, zato so začeli varčevati, aktivno so iskali službo. Pri iskanju doma so nekateri morali opustiti svoje sanje in se prilagoditi realnosti. Ne živijo na 200 kvadratih v središču mesta, ampak na 50 kvadratnih metrih nekje zunaj mesta. Poiskali so alternative - javne dražbe, najem s poznejšim odkupom, neprofitna stanovanja ... Osamosvojitev mladih je težka, a naloga staršev je, da jih na to pripravijo, vzgojijo in jim stojijo ob strani tudi tako, da jim povedo, da je čas, da počasi odletijo iz domačega gnezda. Izgovori, da se nič ne da, ne zdržijo. Vse se da, če je le dovolj velika motivacija.

Hotel Mama

Mihajlo pri 29 letih živi doma, s starši. »Lastnega stanovanja še ne potrebujem. Sem samski in moj urnik dela je takšen, da doma pri starših samo še spim. Si pa prizadevam, da bi stanovanje neke­ga dne lahko imel. Ta hip zanj varčujem. Vseeno razmišljam, da bom ubral kombinacijo s posojilom. Možnost je tudi najem, a takšno stanovanje ni nikoli pravi dom,« pojasnjuje. Mihajlo torej statistično sodi v skupino fantov, ki so doma še pri 30 letih. »Težko je preklopiti, da boš iz 200 kvadratih metrov velike hiše šel na 40 kvadratov stanovanja brez balkona v kraju, v katerem nisi odraščal. Veliko jih želi več od majhnega stanovanja, zato imajo raje svojo sobo v veliki hiši, kjer ni treba plačevati računov. Vse je stvar želja,« pravi 24-letna Anja, ki je lastnica manjšega stanovanja zunaj Ljubljane.

Mihajlo-Lakatos-anketa-stanovanja.1431711193.jpg.o.600px.jpg

Razlogov, da mladi ne zapustijo gnezda, je torej lahko več. Imajo recimo majhne dohodke in po končanem študiju se življenjski standard številnim še zniža, saj nimajo več ugodnosti, ki so jih uživali, dokler so se šolali. »Današnja generacija Y (rojena od leta 1980 do 1995, op. a.) je prva povojna generacija, ki se ji življenjski standard v življenju slabša, ne pa izboljšuje. Iz otroštva smo bili vajeni precej udobnega življenja brez odgovornosti, kar se z odselitvijo od doma načeloma konča. Manjka pa tudi motivacija, da bi zapustili hotel Mama in se podali v kruti zunanji svet,« razmišlja psihologinja Katarina Veselko in dodaja: »Val permisivne vzgoje je naplavil generacijo mladih, ki ni vajena, da je v nekatere stvari treba vložiti veliko truda in zdržati marsikaj neprijetnega, da lahko doseže cilje - in osamosvojitev vsekakor prinaša dobro mero neprijetnosti. Pomembna je tudi naučena nemoč - z vseh strani dobivamo veliko sporočil, da se ne da nič narediti, in današnja mladina ta sporočila posluša že od otroštva. Zaradi naučene nemoči je človek pasiven tudi v primerih, ko bi realno lahko ukrepal.« In kaj o tem pravijo mladi? »Mladi ne

Službe so! Za tiste, ki jih iščejo...

Mladi velikokrat tarnajo, da zanje ni služb in da se zato nič ne da. Lani je bilo na zavodu za zaposlovanje prijavljenih 30 tisoč ljudi, starih do 29 let, 25 tisoč pa jih dobilo zaposlitev, kažejo statistike zavoda. »To, da ni služb oziroma da so te v omejenem številu, je dejstvo. Če pa se bo nekdo močno potrudil, bo dobil službo. So pa mladi v večini

Mladi sežejo do sto tisočakov

Mladi, ki si želijo lastno streho nad glavo, iščejo predvsem 1,5- do 2,5-sobna stanovanja s ceno med 60 in 110 tisoč evri, opaža Nina Hudnik iz agencije Roni nepremičnine. »Povprečna starost mladih kupcev pri nas je 30 let,« dodaja. Mladi pari iščejo predvsem manjša stanovanja, garsonjere za okrog 80 tisoč evrov, v okolici Ljubljane pa okoli 60 tisoč evrov; mlade družine pa trisobna stanovanja. Ponudba teh je majhna, cene pa posledično višje, dodajajo v nepremičninski agenciji RE/MAX. »Mladim, ki želijo kupiti lastno stanovanje, svetujemo, da izberejo takšno, ki je tudi dolgoročno investicijsko ugodno, kar pomeni, da ga bodo lahko v prihodnosti, ko ga bodo želeli zamenjati za večje, ugodno prodali,« še svetuje Robert Kotnik iz te agencije.

Na banko po družinsko posojilo

Največja težava mladih je dobiti stanovanjsko posojilo, predvsem zaradi slabih zaposlitvenih razmer. »Ni težava mesečno odplačevanje obrokov, ampak začetni polog, ki lahko znaša 40 odstotkov nakupne vrednosti stanovanja. Mladi nimajo tolikšnih prihrankov,« pravi Tin Kampl iz MSS. V bankah opažajo, da mladim pri najemu stanovanjskega posojila največkrat pomagajo starši. Zato večina ponuja možnost najema »družinskega stanovanjskega posojila« - ko za isto nepremičnino najeme posojilo več oseb, pri čemer se upošteva posojilna sposobnost vseh in praviloma zaračunajo le enkratni strošek odobritve posojila. Starši v posojilna razmerja vstopajo kot soposojilojemalci, poroki, zastavijo svojo nepremičnino. V NLB lahko posojilo najamejo tudi zaposleni za določen čas, in sicer z vsaj šestmesečno zaposlitvijo. »Zaposlitev za določen čas povzroča določeno negotovost posojilojemalcev, zaradi česar so tudi sami bolj previdni pri najemanju posojil,« opažajo v Sberbank. Mladim ponujajo odplačilno dobo do 30 let, v posojilno sposobnost se poleg plače štejejo še drugi redni mesečni prihodki, imajo možnost 100-odstotnega financiranja nakupa. Pri NLB načeloma posojilo ne sme presegati 60 odstotkov vrednosti nepremičnine, ki je predmet zastave, je pa lahko tudi višje, odvisno od nepremičnine.

tabela-mf5-1

V Hypo Alpe-Adrii Bank, kjer sicer nimajo posebej prilagojene ponudbe za mlade, opažajo izjemno zanimanje za stanovanjska posojila pri starih od 30 do 45 let, povprečna višina posojila pa je 80 tisočakov. V NLB so lani mladi od 18 do 35 let najeli 40 odstotkov vseh stanovanjskih posojil s 14 odstotkov večjim zneskom od povprečnega in s povprečno dobo odplačevanja pod 20 let. V Sberbank so razvili tudi poseben produkt, ki je namenjen nakupu nepremičnine iz stečajne mase podjetij, kjer je zavarovanje za posojilo lahko nepremičnina, ki je predmet nakupa.

id-tabela-mf5-2

Kako o stanovanjih razmišljajo mladi

Mark, 19 let: »Stanujem pri starših in varčujem za nakup stanovanja. Vsak dan razmišljam o tem, kako bi bilo, če bi imel svoje stanovanje. Sicer ne vem, ali sem že pripravljen za ta korak v življenju. Prejemam štipendijo in občasno delam. Imam dovolj prihodkov za najem garsonjere v Ljubljani. Ko bom imel nad 600 evrov, bom začel gledati stanovanja. Rad bi samostojno živel.«

mark-19-let-anketa-stanovanje.1431711197.jpg.o.600px.jpg

Živa, 20 let: »Lani sem se preselila v najemniško stanovanje v lasti maminega kolega. Najemnino 170 evrov na mesec mi plačujejo starši. Stroške pokrivam sama od državne štipendije in honorarja, ki ga zaslužim s fotografiranjem in reportažami na radiu. V stanovanju stanujemo štiri punce. Mladi bi se morali čim prej odseliti od doma. To prinese veliko h kakovosti življenja.«

iva-20-let-anketa-stanovanje.1431711192.jpg.o.600px.jpg

Andraž, 23 let: »Nakup stanovanja brez neke finančne podpore družine je skoraj nemogoč. Že tri leta sem najemnik. Imam sostanovalca, s katerim skupaj plačujeva 430 evrov na mesec. Za nakup stanovanja ne varčujem. Pri teh letih sploh še nisem odločen, ali bom vse svoje življenje preživel v Sloveniji.«

andraz-23-let-anketa-stanovanje.1431711195.jpg.o.600px.jpg

Asja, 26 let: »O lastnem stanovanju še nisem razmišljala. Ko bom imela službo, si bom mogoče najela sobo/stanovanje, vendar nisem še prepričana. Vse je odvisno od tega, ali bom finančno sposobna za življenje na svojem. Za nakup stanovanja se vseeno najbrž ne bi odločila, saj mi starši s svojimi dohodki ne bi mogli finančno pomagati pri plačevanju obrokov.«

Asja-anketa-stanovanja.1431711196.jpg.o.600px.jpg

Tadeja, 24 let: »Če je želja, je pot. Stanovanje sva s partnerjem kupila decembra lani, zanj sva odštela 59 tisoč evrov. Vzela sva nekaj posojila, nekaj sva imela prihrankov. Mesečni obrok je 234 evrov. Stanovanje sva kupila sama, brez finančne pomoči drugih.«

Lara, 21 let: »Že dve leti živim v stanovanju, ki je v lasti staršev. Plačujem od 60 do 100 evrov za sprotne stroške. Stanovanje je dvosobno, v njem uživam, sploh zaradi neprecenljivega občutka svobode. Ostala bom verjetno do konca študija, nato pa si poiskala svoj lastni kotiček - zdaj sem namreč finančno še precej odvisna od staršev.«

id-lara-anketa-stanovanje

Tea, 20 let: »V Ljubljani imam najemniško stanovanje, za katero mi starši na mesec plačujejo 190 evrov. Stanovanje potrebujem, saj nisem iz Ljubljane, prometne povezave pa so preslabe, da bi se vsak dan vozila.«

tea-anketa-stanovanje.1431711198.jpg.o.600px.jpg

Anketo med mladimi sta pripravili Tisa Neža Herlec in Ksenija Sedej.

Prijavite se na razpis Moje stanovanje

Ste pred podobnim izzivom kot sogovorniki v članku? Si želite na svoje? Zaupajte nam svojo zgodbo ali morebitne izkušnje in pomagali vam bomo z nasveti. Prijave do 5. junija 2015 na:

moje.finance@finance.si

* Marja Milič je odgovorna urednica revije Moje finance in vodja finančnega opismenjevanja Finančna šola
PRO
Članki
Članki Nizke obrestne mere srednjemu sloju otežujejo reševanje stanovanjske problematike

Banka Slovenije z novembrom uvaja poostrene ukrepe pri kreditiranju prebivalstva, kar bo še dodatno otežilo nakupe stanovanj, predvsem v...

PRO
Članki
Članki Kako lahko nepremičnine po 45. letu delajo za vas?

Mnogo Slovencev v srednjih letih ima lastne nepremičnine večje vrednosti, a prihodki največkrat ne zadoščajo njihovim željam in...

PRO
Članki
Članki Ideja za odlično darilo – knjiga o finančni pismenosti

Vas praznični nakupi daril za sorodnike in prijatelje še čakajo? Kako najti primerno darilo, da bo imelo pravo vrednost, bo uporabno in...

PRO
Članki
Članki 5 aplikacij, ki vam pomagajo bolje ravnati z denarjem

Namen finančnih aplikacij za pametne telefone je, da nam pomagajo vzpostaviti nadzor nad potrošnjo in posledično povečati prihranke ter...

PRO
Članki
Članki Dilema staršev: Kupiti otroku avto ali ne?

Prvi večji nakup vaših otrok je odlična priložnost, da mladim privzgojite začeten, a pomemben odmerek finančne kulture.

PRO
Članki
Članki Aleš Lisac: Kaj moram spremeniti, da bom imel več denarja?

Trženjski guru, kot označujejo Aleša Lisca, je kot najstnik v srednji šoli sramežljivo zardeval pred šolsko tablo, danes pa vsak dan...

PRO
Članki
Članki Pet strokovnjakov, ki vam pokažejo, kako otroke naučiti ravnati z denarjem

Za vas bomo v nekaj predavanjih strnili več kot 90 let skupnih strokovnih izkušenj najboljših strokovnjakov.