FINANCEpro - Povezujemo oglaševalce s poslovno javnostjo. Kaj je to? Moja eko zgodbapro

Naj bo MOJA EKO ZGODBA tudi vaša!

Rastlinski »krvavo sočni hamburgerji« postajajo pravi hit

Čas branja: 7 min
24.04.2017  10:12
Ekološki življenjski slog postaja čedalje nujnejši, v marsikaterem primeru pa je tudi cenejši od potrošniškega zapravljanja; preverili smo nekatere eko trende na področju prehrane, oblačil, gradnje in prevoza; kako lahko eko zaživite tudi vi?
Rastlinski »krvavo sočni hamburgerji« postajajo pravi hit

Na velikih urbanih območjih se po vsem svetu inovativno razvija mestno kmetovanje, ki omogoča pridelavo sveže in zdrave hrane, neposrednejši stik med porabniki in lokalnimi pridelovalci ter opaznejši prihranek pri izpustih toplogrednih plinov. Po podatkih Organizacije Združenih narodov goji zelenjavo, sadje in redi živali v mestih 800 milijonov ljudi, s tem pa proizvede od 15 do 20 odstotkov svetovne zaloge hrane, piše revija Manager. Poglejmo nekaj primerov za to specializiranih podjetij. Newyorško podjetje BrightFarms v lokalnih rastlinjakih goji svežo zelenjavo, ki jo še isti dan spravi do prodajnih mest. Ameriška poslovna revija Fast Company jih je uvrstila med deset najinovativnejših prehranskih podjetij na svetu, saj v primerjavi s konvencionalnimi pridelovalci vrtnin porabijo 80 odstotkov manj vode, pri zemljiščih pa so za 90 odstotkov skromnejši. V Brooklyn Grange, največji svetovni urbani kmetiji, na hektarju površine na strehi dveh poslovnih zgradb pridelajo več kot 23 ton zelenjave in sadja na leto, pri tem pa uporabijo skoraj štiri milijone litrov deževnice. Redijo tudi kokoši oziroma jajca in v svojih čebelnjakih pridelujejo med. Celo v neprijazni kanadski zimi uspeva montrealska Lufa Farms, ki v steklenjakih na vrhu dveh mestnih zgradb prideluje 40 vrst vrtnin, ki jih vsak teden dostavlja štiri tisoč strankam.

Restavracije hitre prehrane z ekološko pridelanimi sezonskimi živili rastejo kot gobe po dežju. V ZDA so velik hit biotehnološki start-upi, ki z rastlinskimi izvlečki nadomeščajo živalske beljakovine v mesu, jajcih in mleku: Impossible Foods z rastlinskim »k

rvavo sočnim hamburgerjem« in Hampton Creek z rastlinskim nadomestkom za jajca v majonezi in piškotih, ki gredo za med v 15 tisoč ameriških trgovinah in več tisoč javnih šolah.

»Zarota« vrtičkarjev

Tudi pri nas čedalje bolj cveti urbano vrtičkarstvo, oblika samooskrbe, ki se razvija od Maribora do Ljubljane prek skupnostnih urbanih eko vrtov. Zelemenjava, civilna iniciativa, ki redno prireja srečanja za izmenjavo presežkov z domačega vrta, ima več kot sedem tisoč članov. Negativni protipol: v povprečju vsak Slovenec na leto zavrže 73 kilogramov hrane, predvsem zaradi nekritičnega kupovanja živil »z očmi«.

Mnogim so znani tudi Zeleni zabojčki iz Ljubljane, ki že osem let vsak teden prinašajo lokalno pridelano, ekološko certificirano hrano, ki jo uporabniki naročajo prek spleta, v domove in pisarne. Na leto prodajo za več kot tristo tisoč evrov pridelkov, malo več kot dve tretjini je slovenskih, manjkajoče nesezonske pridelke pa uvažajo iz Avstrije in Italije, pravi direktor Gregor Hribar. Večji zabojček z ducat različnimi vrstami zelenjave stane 25 evrov. »Če primerjate kilogram ekološke in konvencionalne solate, je lahko ekološka tudi sto odstotkov dražja,« pravi Hribar. »Če ste res ekološki in jeste predvsem sezonska živila, je ta razlika manjša, če pa ste 'ekološki' in kupite certificirane eko jagode iz Španije, ker jih pri nas še ni, se razlika občutno poveča.« V Zelenih zabojčkih prodajajo tisto, kar »njihovi« kmetje v danem trenutku imajo, in zato cene niso veliko višje od konvencionalnih. »Naročite toliko pridelkov, kolikor jih boste med tednom pojedli, in razlika v ceni bo precej manjša. Glavni prihranek nastane s premišljeno nabavo,« pravi Hribar.

Onesnaževalci iz modne industrije

Eko trendi pa niso prisotni le v prehrani, temveč tudi na drugih področjih. Modna industrija denimo je s hitro modo ustvarila kompulzivno porabniško »nujo« po nenehno novih cenenih oblačilih, ki imajo v resnici zelo visoko ceno: industrija tkanin in oblačil je za naftno industrijo drugi največji globalni onesnaževalec. Porabniki lahko vplivajo na zmanjšanje ekološke škode predvsem z zmernim kupovanjem kakovostnih oblačil, ki jih res potrebujejo in jih lahko nosijo več let. V nekaterih evropskih državah so postale resna alternativa nakupovanju novih oblačil izmenjave oblačil, ki se organizirano dogajajo tudi pri nas. Pomembna praktična rešitev so tudi popravila oblačil. V Patagonii, ameriškem podjetju za proizvodnjo športne opreme, so zaposlili 45 tehnikov, ki z mobilno šivalnico potujejo od točke do točke in brezplačno popravljajo oblačila svoje blagovne znamke. V ljub­ljanskem Šiviljstvu Da-Ma pravijo, da dobivajo v popravilo čedalje več starejših in iz druge roke kupljenih oblačil.

Bombažne hlače iz certificiranega organskega bombaža ljubljanske znamke Movinun stanejo 88 evrov. Za ta znesek je težko dobiti sezonsko znižane kavbojke globalne znamke Diesel, ki se vztrajno upira pozivom ekologov k bolj trajnostni proizvodni praksi. Maša Černovšek Logar in Boštjan Bajec v Movinunu pazita na vsak korak izdelave: uporabljata zeleno energijo, skrbita za gospodarno porabo virov, odpadke pa, če je le mogoče, reciklirata.

»Prodajna cena podobno kakovostnega oblačila, pri katerem ne upoštevajo trajnosti in socialne pravičnosti, in oblačila, pri katerem ti dve načeli upoštevajo, je vseeno zelo podobna. Vendar z oblačilom, ki upošteva strožja etična načela, zagotavljamo tudi čistejše okolje in boljšo prihodnost sočloveka, s tega vidika pa je cena tega oblačila celo veliko nižja,« pravi Logarjeva.

Trajnostna gradnja

Kaj pa gradbeništvo? Tako kot pri varčni rabi energije je tudi pri gradnji hiše pomembna izbira lokalnih gradiv, ki lahko s premišljeno umestitvijo in oblikovanjem objekta pomembno pripomore k manjšemu ekološkemu odtisu stavbe, pravi arhitekt Matjaž Suhadolc. Po njegovem mnenju ima slovenski trg dovolj dobro ponudbo ekoloških gradiv. »Velik del jih sicer uvozimo, domača proizvodnja gradiv iz slame, konoplje, celuloze, lesnih vlaken in ilovice je še v povojih,« pravi ljubljanski arhitekt in dodaja, da se za celovit pristop pri eko gradnji in bivanju odloča le peščica, saj zahteva tudi precejšnjo spremembo v življenjskem slogu. Po eni strani je sicer vsaj eden od eko materialov danes vgrajen že skoraj v vsako novo hišo, po drugi se s konvencionalnimi materiali gradijo energetsko zelo učinkoviti in cenovno ugodni objekti. »Ekološka gradnja v tem trenutku ni cenejša, tudi strošek uporabe objekta dolgoročno ni nujno nižji,« pravi Suhadolc, pri tem pa poudarja, da imajo eko materiali precej nižjo raven vgrajene (sive) energije in so lokalnega izvora, zato veliko manj škodujejo okolju ter so po koncu živ­ljenjske dobe objekta preprosteje razgradljivi.

Zahtevajte elektriko iz obnovljivih virov

Slovenski porabniki kupujejo elektriko, proizvedeno v širši regiji, vsebuje pa mešanico hidroenergije, jedrske energije in energije iz premoga, pojasnjuje Dejan Savić, podnebni in energetski aktivist organizacije Greenpeace. »Nekaj malega je tudi energije iz sončnih in vetrnih elektrarn iz Slovenije in širše regije,« pravi Savić in porabnikom priporoča, naj od trgovca zahtevajo, da jim dobavlja le energijo iz obnov­ljivih virov. Lahko tudi prestopijo k trgovcu, ki trži izključno elektriko iz obnovljivih virov. Ta energija sicer večinoma prihaja iz starih hidroelektrarn, pravi Savić, zato je za ozaveščene porabnike najbolje, da vstopajo v modele, ki v sistem dodajajo nove količine obnovljivih virov. »Če imate prihranke in streho, usmerjeno proti jugu, razmislite o sončni elektrarni za lastno rabo. Postavite jo lahko s posojilom po modelu energetskega pogodbeništva: pogodbeno boste financirali elektrarno, posojilo pa vračali prek plačevanja računa za elektriko.« Sončna elektrarna za potrebe povprečnega štiričlanskega gospodinjstva stane približno pet tisoč evrov, investicija pa se brez subvencije pokrije v približno 12 letih. Savić še pravi, da cena tehnologij za izkoriščanje obnovljivih virov strmo upada: »Fotovoltaika se je v zadnjih desetih letih pocenila za približno 80 odstotkov.«

Najbolj ekonomično je še vedno kolo

Še ena neekološka statistika: v povprečju je vsak avtomobil 95 odstotkov časa parkiran, obenem pa porabi slovensko gospodinjstvo za avtomobil 16 odstotkov družinskega proračuna. V velemestih postaja prevladujoč koncept mobilnosti souporaba avtomobilov. V Sloveniji jo že več let uspešno izvaja spletni portal Prevoz.org, uvel­javlja se najem električnih avtomobilov, prihaja tudi najem prevozov po zgledu podjetja Uber.

Če ne morete živeti brez svojega avtomobila, razmislite o nakupu električnega: izbirate lahko med različnimi, na voljo so denimo nissan leaf, renault zoe, smart electric drive, opel ampera, BMW i3, volkswagen, tesla, ali pa kupite hibrid, med katerimi so najbolj prepoznavni Toyotini. Električni avto je tih in hiter, polnite ga lahko doma, za zdaj še brezplačno tudi na javnih polnilnih mestih, občutno nižji so tudi stroški vzdrževanja. Slaba plat je skromna izbira znamk in višje cene, začnejo se pri 20 tisoč evrih, vendar državni Eko sklad omogoča kupcu 7.500 evrov subvencije. Skromni vozni doseg električnih avtomobilov pa se nenehno izboljšuje, tako kot baterije, ki pomenijo približno tretjino cene avtomobila.

Upoštevajoč energetsko porabo, je še vedno najbolj ekonomična vožnja kolesarjenje, vsaj za razdalje do 15 kilometrov. Električno kolo to »avtonomijo« še razširi. Koalicija za trajnostno prometno politiko je predlagala, naj država subvencionira tudi nakup električnih koles, ki občutno izboljšajo mobilnost deprivilegiranih, vendar pristojni zahteve niso sprejeli, pravi Špela Berlot iz Cipre, mednarodne organizacije za varstvo Alp.

Kritiki trdijo, da so električna vozila, ki uporabljajo energijo, proizvedeno z umazanimi fosilnimi gorivi, ekološko nekoristna. »Zagotovo je nadzorovan izpust emisij, pa čeprav iz termoelektrarne, boljša 'alternativa' od uporabe starega dizelskega vozila,« odgovarja Berlotova. »Mi spodbujamo predvsem trajnostne oblike mobilnosti – pešačenje, kolesarjenje in javni prevoz, alternative, ki lahko finančno pomembno razbremenijo gospodinjstva pri mobilnosti.«

Priložnost za vsakogar

Vsak lahko izbere do okolja in družbe prijaznejše življenje in če se tega loti celovito, je to prijaznejše tudi za denarnico, pravi Gaja Brecelj, direktorica Umanotere, fundacije za trajnostni razvoj. Če ne kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo, in raje izmenjujemo, popravljamo, znova uporabljamo, če se vozimo s kolesom namesto z avtomobilom, zmanjšujemo porabo električne in toplotne energije, in če uživamo lokalno in ekološko pridelano hrano, ali pa jo sami pridelamo, izčrpavamo manj naravnih virov, manj onesnažujemo okolje, obenem pa za to porabimo tudi manj denarja, še pojasni. Ekološko prijazen življenjski slog torej ni dražji, če veste, kaj počnete. V nekaterih primerih je celo cenejši, zahteva le več zbiranja informacij, razmišljanja in načrtovanja, predvsem pa odmik od potrošniške miselnosti.

PRO
Članki
Članki Pravo razkošje je tišina

Ekologija ni le zavest ohraniti naravo, je temeljna vrednota vsakega od nas. Tega se pri Toyoti še kako dobro zavedajo

PRO
Članki
Članki Reportaža: Ekoraj v objemu Gorenjske

Ekološki izdelki, avti, družinske vrednote in igre, ki ste jih že pozabili

PRO
Članki
Članki Slovenci smo največji porabniki avstrijskega blaga zunaj Avstrije

Vsak prebivalec Slovenije porabi na leto za 1.300 evrov avstrijskih izdelkov in storitev. Predstavljamo, kaj boste lahko videli na...

PRO
Članki
Članki Iz redkega ptiča v množičen avto

Pred dvema desetletjema je bil Toyotin prius posebnež s pozitivno vizijo, zdaj pa je uveljavljen kot odlična alternativa bencinskim in...

PRO
Članki
Članki Ekološki avti in prehrana so lahko tudi cenejši od klasike

Ekološki življenjski slog postaja čedalje nujnejši, v marsikaterem primeru pa je tudi cenejši od potrošniškega zapravljanja;...

PRO
Članki
Članki Posebnež, ki je spremenil zgodovino avtomobilizma

Hibrid je bil pred 20 leti zgolj eksperiment, ki ga je skozi prvo generacijo priusa zasnovala Toyota, z njim pa zadela v polno; danes po...