Miti o športnih terencih na eni najlepših cest Evrope (galerija)

Čas branja: 5 min
21.09.2017  23:59
Poznate mite o športnih terencih, ki pravijo, da so ti požrešni in nesmiselni za vožnjo po asfaltu, neuporabni in utesnjeni, ker sledijo le trendom, ter da štirikolesnega pogona sploh ne potrebujete?
Miti o športnih terencih na eni najlepših cest Evrope (galerija)
Na približno dva tisoč metrih višine smo se dokončno znebili megle, ki nas je spremljala kot v sloviti grozljivki The Fog. Veliki Klek pa je zasijal v vsej svoji lepoti sanjsko vijugaste ceste, razgledov na pobeljene vršace, ki belo kapico nosijo tudi v poletnih mesecih.
Foto: Milos Milac

Hlad gora in umirjeno podeželsko okolje se zdita idealna za dokončno slovo od poletja ter beg pred gnečo in stresom delovnega vsakdanjika. Zato smo se prejšnji konec tedna odpravili na priljubljeno destinacijo, na le 250 kilometrov oddaljeno avstrijsko jezero Zell am See, ki poleg naravnih lepot prinaša še eno prednost – vstopno točko na eno najlepših gorskih cest High Alpine Road, ki pelje na 2.504 metre pod Veliki Klek oziroma Grossglockner. Cesto je v tridesetih letih prejšnjega stoletja brez strojev zgradilo 12 tisoč pridnih rok, 36 zavojev pa na 48 kilometrih danes pomeni raj za vozniške navdušence, ljubitelje narave, pohodnike in kolesarje, ki uživajo v izjemnih razgledih na okoliške gore, tudi na 3.798 metrov visoki Grossglockner.

Na pot smo se odpravili z Mazdinim vsestranskim športnim terencem CX-5, ker se je zdel idealen za družinski vikend. Poleg tega smo preverili nekaj mitov, ki se zadnja leta pletejo okoli športnih terencev.

Mit številka 1: SUV ne potrebujete za vožnjo po asfaltu?

Prvi je vsekakor energijska neučinkovitost, ki jo zagovarja teza, da je povsem nesmiselno imeti športnega terenca le za vožnjo po asfaltiranih cestah. Drži? To je dokazoval prvi del poti, 250-kilometrski odsek, ki večinoma poteka po avtocesti, zadnji del pa še po podeželskih cestah od Gorenjske do Zell am Seeja. Z najmočnejšo dizelsko mazdo CX-5 CD175 AWD AT revolution top s samodejnim menjalnikom smo ta del prevozili v dobrih dveh urah in pol. Z nekaj bliskovitimi pospeševanji živahnih 129 kilovatov in veliko povprečno hitrostjo pa smo izmerili le 5,6-litrsko porabo na sto kilometrov. Rezultat brez dvoma ovrže mit o požrešnosti. Mazdini inženirji pa so odličen rezultat v praksi dosegli z veliko tehničnimi rešitvami, denimo 2,2-litrskim turbodizelskim motorjem z rekordno nizkim kompresijskim razmerjem 14 proti ena, rekuperacijo odvečne energije, lahko gradnjo karoserije, štirikolesnim pogonom i-ACTIV, ki deluje le po potrebi in tako varčuje z gorivom, ter drugimi rešitvami. Masa najbolje opremljenega CX-5 s štirikolesnim pogonom je 1,59 tone, kolikor tehtajo karavani srednjega razreda.

Mit številka 2: SUV so utesnjeni in neuporabni?

Drugi mit govori o zasnovi športnih terencev, ki zaradi trendovske oblike zanemarjajo prostornost in uporabnost. Mazdin SUV CX-5 se temu upira s kompaktnih 4,55 metra dolžine, ki jih nadgrajuje z 1,84 metra višine, znotraj teh gabaritov pa se najde prostor za celotno družino, ne da bi primanjkovalo prostora za kolena, glave in komolce potnikov. Še več, sedanje na sedeže je zaradi višje nameščenosti lažje kot pri klasičnih avtomobilih, preglednost iz avtomobila je odlična, prtljažnik pa je s 506 litri več kot dovolj uporaben za družinske podvige. Na zadnji klopi mazde CX-5 potnike razvaja še širok naslon za roke, ki ob odpiranju razkrije dve držali za steklenice, uporaben predal in USB-vtičnico. Kompaktne zunanje mere pa omogočajo še primerno okretnost v mestnih središčih in na parkiriščih, morebiten prvotni strah pred mogočnostjo izgine v hipu.

Lepote avstrijskega podeželja

Za navadno popotovanje od točke A do točke B po asfaltnih cestah morda res nismo potrebovali SUV s štirikolesnim pogonom, vsaj v prijaznih septembrskih temperaturah ne. Tudi vzpon s Fuchsa na Grossglockner Strasse do cestninske postaje na približno tisoč metrih se je zdel preprost, predvsem pa je pokazal na barvitost in urejenost avstrijske pokrajine, močno lokalno skupnost in skrb za turizem, ki daleč od Jadranskega morja pritegne s povsem drugačnimi lepotami. Slapovi, ki prebadajo pečine gora, semenj, ki ga je prejšnji teden krasila razstava 50- in večletnih traktorjev, ter brezhibno urejene lesene hiške. Pred cestninsko postajo, ki vas bo za enkratni prehod Velikega Kleka osušila za 34,5 evra, si lahko ogledate še zanimiv živalski vrt, na okoliških pašnikih pa vas bodo pozdravile krave, lame in alpake.

Mit številka 3: štirikolesni pogon je nepotreben luksuz?

Vzpon na veliki Klek pa je prejšnji konec tedna pokazal zobe. Meglo, spolzko cesto in temperature komaj nad ničlo. Razmere, kjer se pregovorna nesmiselnost štirikolesnega pogona pokaže v povsem drugačni luči, v mesecu ali dveh pa nas bodo obiskale tudi v naših krajih. Mazdin štirikolesni pogon i-ACTIV se je zbudil iz spanca in pošteno poprijel za delo, iz spolzkih zavojev je s 27 tipali redno prenašal navor s sprednjih še na zadnja kolesa in tako vseskozi skrbel za dober oprijem. Na približno dva tisoč metrih višine smo se dokončno znebili megle, ki nas je spremljala kot v sloviti grozljivki The Fog. Grossglockner pa je zasijal v vsej svoji lepoti sanjsko vijugaste ceste, razgledov na pobeljene vršace, ki belo kapico nosijo tudi v poletnih mesecih.

Prvi letošnji sneg nas je potegnil na zasneženo parkirišče, letele so kepe, mokre nogavice najmlajše pa so prekinile veselje. Hitro na toplo, v kočo Edelweiss na 2.571 metrih na vrhu prelaza. Skoraj bi ostali gor, češkemu turistu se je, kot kaže, nekam tako mudilo, da se je s svojim avtom postavil kar pred nas. Dvajsetcentimetrska oddaljenost karoserije od tal pa nam je omogočila, da smo se kar z vožnjo prek kotanje rešili iz zagate, v kateri bi z nižjim avtom brez dvoma ostali. V takšnih razmerah znaš ceniti robustnost, ki športne terence loči od klasičnih limuzin in karavanov.

Za konec po bližnjici z avtovlakom

Slovo od Velikega Kleka in pot nazaj na deževno Gorenjsko. Namesto klasične poti zavijemo proti 48 kilometrov oddaljenemu Bad Gasteinu, od koder cesta vodi do predora z letnico 1920, skozi njega pa do Mallnitza vozi avtovlak. Dvanajstminutna vožnja za 17 evrov prinaša popestritev družinskega vikenda in 57-kilometrski prihranek. Iz Mallnitza do Kranja je le še 145 kilometrov, ki jih prevozimo v uri in pol. Bilanca po približno 500 kilometrih je 33 litrov porabljenega plinskega olja, torej 6,7-litrska poraba na celotni poti kljub precejšnjim vzponom. Vnovična potrditev teze o energijski učinkovitosti.